Ljubljana je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postala eno ključnih središč razvoja varnejše prekinitve nosečnosti, Jugoslavija pa je leta 1974 kot prva država na svetu pravico do odločanja o rojstvu otrok zapisala v svojo ustavo.
Ko danes govorimo o reproduktivnih pravicah, pogosto pozabimo, kako dolga in kompleksna je v resnici njihova zgodovina. In še bolj pogosto spregledamo, da se je pomemben del te svetovne zgodovine pisal prav v Sloveniji.
Malo ljudi ve, da je prav na ljubljanski ginekološki kliniki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nastal eden ključnih prebojev sodobne reproduktivne medicine – razvoj varnejše metode prekinitve nosečnosti (vakuumska aspiracija), ki jo je pozneje prevzel velik del sveta. Prav tako je bila Jugoslavija leta 1974 prva država na svetu, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v svojo ustavo. Slovenija danes sodi med evropske države z najnižjo stopnjo prekinitev nosečnosti, kar je posledica desetletij vlaganja v preventivo, izobraževanje in javno zdravstvo.
V 46. epizodi Herera podkasta se Nina pogovarja s prof. dr. Bojano Pinter, specialistko ginekologije in porodništva, o zgodovini reproduktivnih pravic, razvoju načrtovanja družine in slovenskem prispevku k področju, ki ga danes pogosto jemljemo za samoumevnega.
Kako je Ljubljana postala pomembno ime v reproduktivni medicini
Čeprav ženske načine za preprečevanje ali prekinitev nosečnosti iščejo že tisočletja [o tem več v drugem delu tega zapisa] se je eden ključnih prebojev sodobne reproduktivne medicine zgodil prav v Ljubljani.
Danes vakuumska aspiracija velja za zlati standard prekinitve nosečnosti v prvem trimesečju in pri oskrbi po spontanem splavu. Gre za manj invaziven poseg, pri katerem zdravnik s pomočjo tanke cevke in podtlaka odstrani vsebino maternice, kar pomeni manjšo možnost poškodb, manj krvavitev in hitrejše okrevanje.
Prvi zametki te metode segajo v leto 1836, ko je škotski zdravnik James Young Simpson prvič opisal vakuumsko napravo. Zgodovinsko se je metoda začela razvijati sredi 20. stoletja, zlasti na Kitajskem in v nekdanji Sovjetski zvezi. Leta 1920 je Sovjetska zveza, ki jo je takrat vodil ruski politik in revolucionar Vladimir Lenin, kot prva država na svetu legalizirala splav, že nekaj let pozneje pa je sovjetski zdravnik S. G. Bykov razvil prvo ročno vakuumsko napravo za prekinitev nosečnosti.
Jugoslovanski ginekologi, ki so leta 1963 obiskali kongres ginekologov v Moskvi, med njimi je bil tudi slovenski ginekolog prof. dr. Franc Novak, so se takrat srečali z novimi tehnikami vakuumske aspiracije. V naslednjem desetletju so nato odigrali ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju te metode za prekinitev nosečnosti. Napravo VE-2, električno vakuumsko napravo, zasnovano po modelu, ki je bil predstavljen v Moskvi, so razvili prof. dr. Novak skupaj z inženirji Inštituta za elektroniko in avtomatiko v Ljubljani. V času, ko je bil v številnih državah splav še vedno kriminaliziran ali močno omejen, je Ljubljana postajala prostor, kjer so zdravniki razmišljali predvsem o tem, kako ženskam omogočiti varnejšo zdravstveno oskrbo.
Film, ki je prikazoval uporabo te nove naprave, so nato predstavili na Mednarodnem kongresu ginekologije in porodništva leta 1966 v danski prestolnici Kopenhagen ter na konferenci International Planned Parenthood leta 1967, ki je potekala v Santiagu de Chile v Čilu. V poznih šestdesetih letih so filmi o vakuumski aspiraciji krožili tudi po Združenih državah Amerike in pomembno vplivali na širjenje metode v mednarodni ginekološki stroki.
Ljubljana Abortion Study: raziskava, ki je spremenila sodobno reproduktivno medicino
Razvoj vakuumske aspiracije v Ljubljani ni ostal zgolj lokalna medicinska inovacija. V sedemdesetih letih je prav slovenska prestolnica postala eno ključnih mednarodnih središč raziskovanja varnejših metod prekinitve nosečnosti.
Po federalni dekriminalizaciji splava v Združenih državah Amerike leta 1973, t. i. sodbi Roe v. Wade, in postopnem političnem približevanju med ZDA in Jugoslavijo je nastal jugoslovansko-ameriški medicinski raziskovalni program, znotraj katerega je bila leta 1974 izvedena tudi raziskava Ljubljana Abortion Study.
Ta raziskava je postala eden pomembnejših mejnikov sodobne reproduktivne medicine po svetu.
Do takrat je bila namreč v svetu še vedno najbolj razširjena metoda prekinitve nosečnosti dilatacija in kiretaža (D&C), pri kateri so zdravniki vsebino maternice odstranjevali z ostrim kovinskim instrumentom. Poseg je bil bolj invaziven in povezan z večjo možnostjo poškodb, krvavitev in zapletov.
Ljubljanska raziskava, v kateri je sodelovalo 4.733 žensk in je potekala med letoma 1971 in 1973, je pokazala, da vakuumska aspiracija predstavlja bistveno varnejšo alternativo. Rezultati so pokazali manj poškodb maternice, manj krvavitev in okužb, krajši čas posega in hitrejše okrevanje žensk.
Danes se to morda sliši samoumevno, a v tistem času je šlo za pomemben premik v razumevanju varnejše reproduktivne zdravstvene oskrbe. Prav rezultati ljubljanske raziskave so pomembno vplivali na širjenje vakuumske aspiracije po svetu in na postopno opuščanje starejših, bolj invazivnih metod prekinitve nosečnosti.
Pod vodstvom dr. Lidije Andolšek-Jeras je Ljubljana v naslednjih letih postala tudi pomembno mednarodno izobraževalno središče reproduktivne medicine.
Pomembno je tudi širše zgodovinsko ozadje. Čeprav so številne socialistične države vzhodne Evrope splav legalizirale prej kot velik del Zahodne Evrope, razvoj sodobnejših in varnejših metod ni bil enakomeren. Primerjava z drugimi socialističnimi državami pokaže, kako izjemen je bil ljubljanski prispevek. Na takratnem Češkoslovaškem je vakuumska aspiracija postala širše uveljavljena šele v osemdesetih letih, na Poljskem pa metoda nikoli ni povsem nadomestila dilatacije in kiretaže.
Prav zato je bila Ljubljana v sedemdesetih letih eno najpomembnejših evropskih in svetovnih središč razvoja sodobne reproduktivne medicine ter eden ključnih krajev, kjer se je oblikovalo razumevanje varnejše prekinitve nosečnosti, kot jo poznamo danes.
Od kontracepcijskih ambulant do svetovnega središča
Pomembno vlogo pri razvoju načrtovanja družine v Sloveniji je imela akad. prof. dr. Lidija Andolšek-Jeras, ki ga je leta 1967 ustanovila in nato tudi vodila Inštitut za načrtovanje družine v Ljubljani. Pod njenim vodstvom je Slovenija razvijala mrežo kontracepcijskih ambulant, svetovalnic za mlade in strokovnega izobraževanja, po katerem so se zgledovali tudi drugod po svetu. Inštitut se je na njeno pobudo leta 1980 združil z Ginekološko kliniko v Ljubljani.
Leta 1972 je Ljubljana postala tudi Center Svetovne zdravstvene organizacije za klinične raziskave humane reprodukcije. Na kliniko so prihajali strokovnjaki z vsega sveta, slovenski ginekologi pa so sodelovali pri oblikovanju standardov sodobne reproduktivne oskrbe.
Ko danes govorimo o Sloveniji kot eni bolj progresivnih držav na področju reproduktivnih pravic, ne govorimo samo o zakonodaji. Govorimo tudi o desetletjih razvoja medicine, raziskovanja in vlaganja v javno zdravstvo ter postavljanju skrbi za žensko zdravje v stičišče vseh naporov.
V zgodbo o uspehu so se aktivno vključila tudi slovenska podjetja. Tako je Sava Kranj leta 1955 izdelala genofragmo – prvo domače kontracepcijsko sredstvo, nekaj let kasneje pa je Lek proizvedel spermicidno pasto. Kontracepcijska tabletka je bila v Sloveniji ženskam na voljo od leta 1964 naprej, torej samo 4 leta po tem, ko je ameriška služba za varnost zdravil (FDA) to metodo odobrila za javno uporabo.
Prva država na svetu s to pravico v ustavi
Pomemben del te zgodbe je tudi politični kontekst nekdanje skupne države Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni je bila ena ključnih osebnosti razvoja reproduktivnih pravic v Sloveniji dr. Pavel Lunaček, ki je opozarjal, da kriminalizacija splava žensk ne odvrača od prekinitve nosečnosti, ampak jih predvsem potiska v nevarnost. Leta 1951 je Jugoslavija dekriminalizirala splav iz zdravstvenih razlogov, leto kasneje pa ga omogočila tudi iz zdravstveno-socialnih razlogov.
Ena ključnih osebnosti tega obdobja je bila Vida Tomšič – partizanka, političarka in dolgoletna zagovornica ženskih pravic. Vprašanja o načrtovanju družine je odpirala tudi v okviru Združenih narodov in Gibanja neuvrščenih. Že v petdesetih letih je opozarjala, da žensk od prekinitve nosečnosti ne bo odvrnil strah pred kaznijo, če jih od tega ne odvrne niti nevarnost za njihovo življenje.
Jugoslavija je aktivno sodelovala tudi pri mednarodnih prizadevanjih, da je bila leta 1968 na konferenci Združenih narodov v Teheranu pravica do načrtovanja družine prvič razglašena za temeljno človekovo pravico.Na tej konferenci so sprejeli t. i. Teheransko deklaracija, ki je v svojem 16. členu vključevala: “Starši imajo osnovno človekovo pravico, da svobodno in odgovorno odločajo o številu in razmiku med svojimi otroki.”
Danes se to morda sliši za samoumevno. V šestdesetih letih prejšnjega pa je pomenila velik zgodovinski premik. Reproduktivne pravice so bile prvič postavljene v okvir človekovih pravic, ne zgolj medicine, morale ali demografske politike.
Teheranska izjava je pomembno vplivala tudi na razvoj jugoslovanske politike načrtovanja družine. Prav ta mednarodni premik je nato tlakoval pot do zgodovinskega mejnika, ki se je zgodil leta 1974, ko je Jugoslavija kot prva država na svetu pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo.
Ustava ni govorila samo o splavu, ampak širše: o pravici do odločanja o rojstvih otrok, dostopu do zdravstvene oskrbe, kontracepciji in ustvarjanju pogojev, ki ljudem omogočajo svobodno odločanje o družini. Ta pravica se je po slovenski osamosvojitvi prenesla tudi v novo slovensko ustavo iz leta 1991 in v njen 55. člen, ki pravi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«.
Nizka stopnja prekinitev nosečnosti ni rezultat prepovedi
Morda najbolj zanimiv del slovenske zgodbe so prav rezultati. Slovenija danes sodi med evropske države z najnižjo stopnjo prekinitev nosečnosti. Po podatkih, ki nam jih je v 46. epizodi našega podkasta zaupala prof. dr. Bojana Pinter se na 1000 žensk beleži 7 splavov, s to številko pa se v Evropi lahko pohvali le še Finska. Prav tako je močno upadla nosečnost med mladostnicami.
Do teh rezultatov pa nismo prišli s prepovedmi. Do njih smo prišli z desetletji vlaganja v dostopno kontracepcijo, spolno vzgojo, svetovalnice za mlade, javno zdravstvo in izobraževanje. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so v Sloveniji začeli odpirati prve kontracepcijske ambulante in širiti dostop do svetovanja. Kasneje so nastale mladinske posvetovalnice, programi spolne vzgoje in mreža zdravstvene oskrbe, ki žensk ni kaznovala, ampak jih je podpirala, poslušala in izobraževala.
Pomembno vlogo pri tem so imeli številni slovenski ginekologi in ginekologinje, med njimi Bogdan Tekavčič, Elko Borko, Helena Meden-Vrtovec, Tomaž Tomaževič, Veljko Vlaisavljević in številni drugi, ki so desetletja razvijali področje reproduktivne medicine, kontracepcije in zdravljenja neplodnosti.
Slovenija je bila med pionirkami tudi na področju zdravljenja neplodnosti – prvi postopki zunajtelesne oploditve so pri nas potekali že leta 1983, leta 1994 pa so uvedli tudi metodo ICSI za zdravljenje moške neplodnosti.
Slovenija v evropskem kontekstu
Kako se Slovenija primerja z drugimi evropskimi državami danes? Večina držav EU dovoljuje prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske v zgodnji nosečnosti, najpogosteje med 10. in 14. tednom. Toda razlike v dejanskem dostopu so velike.
Francija je leta 2024 postala prva država, ki je v ustavo izrecno zapisala zaščito pravice do splava. Slovenija pa ima širšo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ustavno zaščiteno že od leta 1991 oziroma v jugoslovanskem okviru od leta 1974.
Na drugi strani spektra ima Poljska po odločitvi ustavnega sodišča leta 2020 eno najstrožjih ureditev v EU, Malta pa je šele leta 2023 uvedla zelo omejene izjeme. V Nemčiji splav po znamenitem Paragraph 218 še vedno formalno ostaja »nezakonit«, čeprav v prvih 12 tednih ni kazniv.
Slovenija ostaja eden redkih primerov države, kjer so dolgoročno vlaganje v preventivo, izobraževanje in javno zdravstvo dejansko pripeljali do manj neželenih nosečnosti in to brez omejevanja pravic žensk.
Pravice niso samoumevne
V pogovoru prof. dr. Bojana Pinter večkrat opozori, da se pravice zelo redko izgubijo čez noč. Običajno začnejo izginjati postopoma: skozi politične premike, spremembe zakonodaje, omejevanje dostopa do zdravstvene oskrbe ali ustvarjanje občutka, da določene pravice niso več pomembne.
Prav zato poznavanje zgodovine reproduktivnih pravic ni le zanimivo — je nujno. Zgodovina zelo jasno kaže, kako dolgo lahko družba potrebuje, da določeno pravico pridobi — in kako hitro jo lahko začne izgubljati. Tak primer smo pred kratkim, točneje leta 2022, videli v ZDA, ko je po petdesetih letih na ustavnem sodišču padel Roe v. Wade.
In morda je prav zato pomembno, da razumemo tudi slovensko zgodbo. Ne zato, ker bi bila popolna, ampak zato, ker kaže, kako močno lahko dostop do znanja, medicine in javnega zdravstva spremeni življenje žensk.
Družbe ne naredi bolj varne to, da ženskam odvzame izbiro. Bolj varna postane takrat, ko ženskam omogoči dostop do znanja, zdravstvene oskrbe in možnosti, da o svojem življenju odločajo pravočasno, informirano in brez strahu.
Pomembni mejniki:
- 1951 — Jugoslavija dekriminalizira splav iz zdravstvenih razlogov
- 1955 — Odprejo se prve kontracepcijske ambulante
- 1964 — Na ljubljanski kliniki nastane naprava VE-2 za vakuumsko aspiracijo
- 1967 — Ustanovitev Inštituta za načrtovanje družine v Ljubljani
- 1968 — Teheranska deklaracija: načrtovanje družine kot človekova pravica
- 1971–1973 — Ljubljana Abortion Study
- 1972 — Ljubljana postane center WHO za reproduktivno medicino
- 1974 — Jugoslavija prva na svetu zapiše pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v ustavo
- 1983 — Prvi postopki zunajtelesne oploditve v Sloveniji
- 1991 — Slovenija ohrani pravico v 55. členu ustave
- 1994 — Uvedba metode ICSI
Širšo svetovno zgodovino reproduktivnih pravic — od antičnih civilizacij prek viktorijanske Anglije in Francije do ZDA in razveljavitve Roe v. Wade — smo podrobneje opisali v [drugem delu tega zapisa].
Viri:
- Pinter B. Načrtovanje družine kot človekova pravica: globalni razvoj in slovenski prispevek. Predavanje, SZRM, 2025.
- Fiala C et al. Abortion: legislation and statistics in Europe. Eur J Contracept Reprod Health Care. 2022.
- Ustava Republike Slovenije, 55. člen.
- Ustava SFRJ (1974).
- WHO archives on reproductive health in Yugoslavia.
- European Parliamentary Forum for Sexual & Reproductive Rights (EPF).
- https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC12917393/
