Ženske so skozi zgodovino vedno iskale načine, kako odločati o svojem telesu in rojstvih otrok. Družbe pa so se razlikovale predvsem v tem, ali so jim to omogočale varno – ali pa so jih potiskale v nevarnost in tišino.
Ko danes govorimo o splavu in o zgodovini reproduktivnih pravic, se pogosto zdi, kot da gre za sodobno družbeno vprašanje. A zgodovina kaže nekaj drugega: skoraj vsaka civilizacija je poznala načine za preprečevanje ali prekinitev nosečnosti. Razlika med kulturami ni bila toliko v tem, ali je splav obstajal, ampak predvsem v tem, kako družbeno sprejemljiv je bil, kdo je o njem odločal in kako varen je bil za ženske.
Kot poudari prof. dr. Bojana Pinter v pogovoru za Herera podkast: prepovedi nikoli niso ustavile splavov. Ustavile so predvsem možnost, da bi bili varni.
Danes Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je skoraj polovica vseh splavov na svetu še vedno nevarnih. Zaradi nevarnega splava vsak dan umre približno sto žensk. Ko ženske izgubijo dostop do zdravstvene oskrbe, ne izgine potreba po prekinitvi nosečnosti. Izgine predvsem varnost.
Kako je Slovenija v tej zgodbi postala ena svetovnih pionirk reproduktivnih pravic in razvoja varnejše reproduktivne medicine, smo podrobneje opisali v prvem delu tega zapisa.
V 46. epizodi Herera podkasta se Nina pogovarja s prof. dr. Bojano Pinter, specialistko ginekologije in porodništva, o zgodovini reproduktivnih pravic, razvoju načrtovanja družine in slovenskem prispevku k področju, ki ga danes pogosto jemljemo za samoumevnega.
Antika: ko je bil splav del vsakdanjega življenja
Prvi zapisi o metodah preprečevanja nosečnosti segajo v čas starih Sumercev, približno 2000 let pred našim štetjem. Ženske so uporabljale različne zeliščne pripravke, med, akacijo in druge snovi, povezane z zgodnjimi oblikami kontracepcije. Tudi v starem Egiptu so v Ebersovem papirusu, enem najstarejših medicinskih dokumentov na svetu, opisane metode za sprožitev splava z vaginalnimi mešanicami in rastlinskimi pripravki.
Na Kitajskem so prvi zapisi o prekinitvi nosečnosti stari več kot štiri tisoč let. V številnih antičnih družbah je bilo uravnavanje rojstev predvsem praktično vprašanje preživetja, družinskih okoliščin in zdravja žensk.
V antični Grčiji in starem Rimu splav ni bil nujno razumljen kot moralno ali kazensko vprašanje. Aristotel je denimo zagovarjal omejevanje rojstev zaradi »urejanja države«. V rimskem imperiju je bilo vprašanje splava dolgo predvsem vprašanje družine in dedovanja. Pomembno je, da številne antične družbe splav pogosto razumele kot del ženskega reproduktivnega zdravja in vsakdanjega življenja.
Ženske in moški so načine za preprečevanje nosečnosti iskali na vse mogoče načine. Med bolj znanimi zgodovinskimi primeri je beneški filozof in diplomat Giacomo Casanova (poznan tudi po svojih ljubezenskih pustolovščinah), ki je v 18. stoletju opisoval uporabo polovice limone kot oblike kontracepcije. Izdolbena limona naj bi delovala kot mehanska pregrada materničnega vratu, limonin sok pa zaradi svoje kislosti tudi kot zgodnja oblika spermicida. V antičnem Rimu je bila ena od metod preprečevanja nosečnosti abstinenca. V 19. stoletju so se začeli širiti prvi kondomi in diafragme, leta 1960 pa je svet dobil prvo hormonsko kontracepcijsko tabletko.
Viktorijanska Anglija in kriminalizacija splava
Šele v 18. in 19. stoletju se v Evropi začnejo širiti strožje kriminalizacije splava. Pomemben prelom se je zgodil v viktorijanski Angliji. Do 19. stoletja je bil splav v Angliji v zgodnji nosečnosti pogosto toleriran, predvsem pred tako imenovanim »quickeningom«: trenutkom, ko ženska prvič začuti gibanje ploda, običajno okoli 16. do 20. tedna nosečnosti.
Leta 1861 je bil v času vladavine kraljice Viktorije sprejet zakon Offences Against the Person Act, ki je prekinitev nosečnosti kriminaliziral v vseh fazah nosečnosti. Za žensko in izvajalca splava so bile predvidene zelo stroge kazni, tudi dosmrtni zapor.
Zgodovinarji danes opozarjajo, da razlogi za kriminalizacijo niso bili le moralni ali verski. Šlo je tudi za nadzor nad ženskimi telesi, strah pred padanjem rodnosti, profesionalizacijo medicine – zdravniki so želeli reproduktivno zdravje prevzeti iz rok tradicionalnih zdravilk in babic – in viktorijansko idejo ženskosti in materinstva.
Stroga viktorijanska zakonodaja je v Angliji ostala v veljavi več kot sto let. Splav je bil v Združenem kraljestvu ponovno legaliziran šele leta 1967 s sprejetjem zakona Abortion Act.
In tukaj nas zgodovina nauči nekaj zelo pomembnega: prepovedi niso ustavile splavov. Ustavile so predvsem možnost, da bi bili varni.
Francija: od kriminalizacije do ustavne zaščite
Francija ima eno najbolj kompleksnih in simbolno pomembnih zgodovin reproduktivnih pravic v Evropi.
V 18. in 19. stoletju je bil splav v Franciji kriminaliziran, v praksi pa precej razširjen. Posebej strogo obdobje je nastopilo med drugo svetovno vojno pod režimom Vichy, ko je kolaboracionistična vlada, ki je po nemškem porazu Francije vodila južni del države, splav obravnavala kot zločin proti narodu. Leta 1942 je bil splav razglašen za »zločin proti državi«. Marie-Louise Giraud, ženska, ki je izvajala splave, je bila leta 1943 obsojena na smrt in usmrčena z giljotino. Danes velja za simbol brutalnosti pronatalistične politike tistega časa.
Po vojni se je v Franciji začelo močno feministično gibanje. Ključni trenutek se je zgodil leta 1971, ko je 343 žensk — med njimi Simone de Beauvoir in Catherine Deneuve — podpisalo znameniti Manifest 343, v katerem so javno priznale, da so opravile splav. S tem so želele opozoriti na nevarnost ilegalnih splavov in družbeno hinavščino.
Ena ključnih osebnosti francoske zgodovine reproduktivnih pravic je političarka in pravnica Simone Veil. Kot ministrica za zdravje je leta 1975 v francoskem parlamentu, kljub brutalnim napadom, zagovarjala legalizacijo splava. Zakon, znan kot Loi Veil, je splav legaliziral.
Francija je leta 2024 postala prva država na svetu, ki je pravico do splava izrecno zapisala v ustavo.
Nemčija: zgodovina nadzora nad ženskimi telesi
Nemška zgodovina splava je močno povezana z vprašanji države, demografije in nadzora nad ženskimi telesi.
Ključni zakon je bil Paragraph 218, sprejet leta 1871 po združitvi Nemčije, ki je splav kriminaliziral v skoraj vseh okoliščinah. Ta zakon je postal eden najbolj kontroverznih členov nemškega kazenskega prava.
V začetku 20. stoletja so se pojavila močna gibanja za legalizacijo, predvsem med socialistkami in feministkami. Ena najpomembnejših osebnosti je bila zdravnica in aktivistka Helene Stöcker, ki je zagovarjala spolno reformo in pravico žensk do odločanja o rojstvih otrok.
Eno najbolj ekstremnih obdobij nadzora reprodukcije v zgodovini Evrope se je nato odvijalo v času nacistične Nemčije. Nacistični režim ni imel enotnega odnosa do splava: za »arijske« Nemke je bil strogo prepovedan, za Judinje, Romkinje, invalidke in druge skupine, ki jih je režim označil za »nezaželene«, pa so bili prisilni splavi in sterilizacije pogosto celo spodbujani ali prisilno izvajani. Gre za enega najbolj brutalnih primerov političnega nadzora nad reprodukcijo žensk.
Po vojni sta imeli obe Nemčiji zelo različen pristop. Vzhodna Nemčija je leta 1972 legalizirala splav v prvem trimesečju, Zahodna pa je dolgo ohranjala restriktivno zakonodajo. Po združitvi v devetdesetih letih je prišlo do kompromisa: splav ostaja formalno »nezakonit«, vendar v prvih 12 tednih nekazniv ob obveznem svetovanju. To velja še danes. Paragraph 218 še danes formalno obstaja, kar v Nemčiji še vedno sproža politične in feministične razprave.
Rusija: od prve legalizacije na svetu do Stalinove prepovedi — in nazaj
Rusija oziroma nekdanja Sovjetska zveza ima eno najbolj dramatičnih zgodovin reproduktivnih pravic na svetu.
Pred rusko revolucijo, ki se je zgodila leta 1917, je bil splav v carski Rusiji kazniv, a precej razširjen. Konec 19. stoletja so ruski zdravniki že javno opozarjali, da prepovedi ne zmanjšujejo števila splavov, ampak predvsem povečujejo smrtnost žensk.
Pomemben prelom se zgodi po oktobrski revoluciji leta 1917. Lenin in zgodnji boljševiki so vprašanje reproduktivnih pravic povezovali z emancipacijo žensk. Leta 1920 je Sovjetska zveza postala prva država na svetu, ki je legalizirala splav na zahtevo ženske v državnih bolnišnicah. Aleksandra Kolontaj, ena najpomembnejših revolucionark tistega časa, je zagovarjala pravico žensk do svobodnega odločanja o materinstvu.
Pod Stalinom se zgodba popolnoma obrne. V tridesetih letih začne Sovjetska zveza zaradi industrializacije in padanja rodnosti spreminjati svojo politiko. Leta 1936 Stalin splav ponovno prepove. Materinstvo postane državna dolžnost, država pa začne agresivno spodbujati rodnost: otežijo se ločitve, uvedejo finančne spodbude za velike družine in omeji se dostop do reproduktivnih pravic.
Po Stalinovi smrti leta 1955 Sovjetska zveza splav ponovno legalizira. V naslednjih desetletjih postane splav ena najpogostejših oblik uravnavanja rojstev, predvsem zato, ker je bila moderna kontracepcija slabo dostopna.
ZDA: od toleriranosti do Roe v. Wade — in nazaj
Zgodovina splava v Združenih državah Amerike je ena najbolj politično polariziranih zgodb na svetu.
V 18. in začetku 19. stoletja je bil splav v zgodnji nosečnosti v številnih delih ZDA relativno toleriran, predvsem pred »quickeningom«. Ženske so uporabljale zeliščne pripravke in storitve babic, oglasi za sredstva za »uravnavanje menstruacije« pa so bili v časopisih precej pogosti.
Prelom se zgodi v drugi polovici 19. stoletja, ko Ameriško zdravniško združenje (AMA) začne kampanjo za kriminalizacijo splava. Zgodovinarji opozarjajo, da je šlo tudi za profesionalizacijo medicine, nadzor nad ženskimi telesi in strah belskih elit pred padanjem rodnosti. Pod vplivom zdravnika Horatia Storerja je večina zveznih držav do začetka 20. stoletja splav skoraj popolnoma prepovedala.
Posledice prepovedi so bile brutalne. V prvi polovici 20. stoletja so bile ilegalne prekinitve nosečnosti eden glavnih vzrokov smrti žensk v ZDA.
V šestdesetih letih začnejo feministična gibanja vse glasneje opozarjati na posledice prepovedi. Pomemben simbol tega obdobja je bil primer Sherri Finkbine, televizijske voditeljice, ki ji je bila po uporabi zdravila talidomid zavrnjena prekinitev nosečnosti v ZDA, zato je morala leta 1962 splav opraviti na Švedskem. V istem obdobju nastanejo tudi feministične mreže za pomoč ženskam, med najbolj znanimi je bila Jane Collective v Chicagu.
Ključni zgodovinski trenutek se zgodi leta 1973. Ameriško vrhovno sodišče v primeru Roe v. Wade odloči, da ustava ženskam zagotavlja pravico do splava. Sodba je več kot 50 let oblikovala ameriško družbo, a nikoli ni zares ustavila političnih konfliktov, ki se je dokončno zgodil leta 2022.
Vrhovno sodišče v primeru Dobbs v. Jackson Women’s Health Organization razveljavi Roe v. Wade. Pravica do splava ni več ustavno zaščitena na nacionalni ravni, odločanje pa se je s tem vrnilo posameznim zveznim državam. Posledice so bile skoraj takojšnje: nekatere države so splav popolnoma prepovedale, druge so dostop močno omejile, tretje so pravico dodatno zaščitile.
Ameriška zgodba pokaže nekaj, kar prof. dr. Bojana Pinter poudari tudi v pogovoru za Herera podkast: pravice niso trajne. Tudi pravice, ki se zdijo popolnoma utrjene, se lahko zelo hitro spremenijo.
Jugoslavija in Slovenija: drugačen pristop in boljši rezultati
Medtem ko so številne zahodne države v šestdesetih in sedemdesetih letih še kriminalizirale ali omejevale dostop do splava, je Jugoslavija postopno gradila sistem, ki je temeljil na načrtovanju družine, dostopni kontracepciji in javnem zdravstvu. Zgodovina reproduktivnih pravic je na našem področju drugačna.
Leta 1951 je Jugoslavija dekriminalizirala splav iz zdravstvenih razlogov. V petdesetih in šestdesetih letih so se odpirale kontracepcijske ambulante, svetovalnice za mlade, razvijala se je spolna vzgoja. Na ljubljanski ginekološki kliniki je prof. Franc Novak razvijal varnejše metode prekinitve nosečnosti, Jugoslavija pa je aktivno sodelovala pri prizadevanjih za mednarodno priznanje načrtovanja družine kot človekove pravice.
Leta 1974 je Jugoslavija postala prva država na svetu, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. Slovenija je to pravico po osamosvojitvi ohranila v 55. členu ustave.
Jugoslovanski in pozneje slovenski model ni temeljil na prepovedih, ampak na ideji, da bodo dostopna kontracepcija, izobraževanje, svetovanje in javno zdravstvo zmanjšali potrebo po prekinitvah nosečnosti. In rezultati so bili vidni: Slovenija danes sodi med evropske države z najnižjo stopnjo prekinitev nosečnosti.
Celotno slovensko zgodbo smo podrobneje opisali v [prvem delu tega zapisa].
Tri zgodbe, ena lekcija
Ko primerjamo zgodovine posameznih držav, se izriše zanimiv evropski kontrast.
Francija odpira vprašanje svobode in ustavne zaščite. Nemčija opozarja na nevarnosti državnega nadzora nad ženskimi telesi. Rusija in ZDA kažeta, kako hitro se pravice lahko razširijo in kako hitro jih je mogoče odvzeti.
Slovenija in nekdanja Jugoslavija pa ponujata morda najpomembnejšo lekcijo od vseh: da nizko število prekinitev nosečnosti ni rezultat prepovedi ali omejevanja ženskih pravic, ampak dolgoročnega vlaganja v dostopno kontracepcijo, izobraževanje, javno zdravstvo in možnost, da ženske o svojem življenju odločajo pravočasno, varno in informirano.
Zgodovina reproduktivnih pravic kaže, da se lahko družbeni in politični premiki zgodijo zelo hitro – v obe smeri. Prav zato poznavanje te zgodovine ni le zanimivo. Je nujno.
Slovenija danes: od pionirke doma do glasnice v Evropi
Slovenska vloga v mednarodni zgodbi reproduktivnih pravic pa se ne končuje z ustavo in medicinskimi dosežki prejšnjega stoletja. Slovenija ostaja dejavna tudi danes – in to na ravni celotne Evropske unije.
Leta 2024 je slovenski Inštitut 8. marec pod vodstvom Nike Kovač zagnal evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira), s katero so povezali organizacije in posameznike iz Španije, Francije, Poljske, Finske, Irske, Hrvaške, Avstrije in drugih držav. Cilj pobude je bil jasen: zagotoviti varen in dostopen splav za vse ženske v Evropski uniji.
Pobuda je dosegla več kot 1,1 milijona podpisov državljank in državljanov EU.
Decembra 2025 je Evropski parlament pobudo podprl (358 poslancev in poslank je glasovalo za resolucijo, 202 proti). Koordinatorica pobude Nika Kovač je ob tem poudarila, da gre za zmago za Slovenijo in za vse ženske v Evropi.
Februarja 2026 je Evropska komisija odgovorila na pobudo in prvič nedvoumno potrdila, da lahko države članice za zagotavljanje dostopa do varne oskrbe pri splavu uporabijo obstoječa evropska sredstva iz Evropskega socialnega sklada plus (ESF+). Čeprav komisija ni vzpostavila novega pravnega instrumenta, je uradno priznala, da je mogoče uresničiti ključne cilje pobude. Marca 2026 je bila pobuda vključena tudi v uradno Strategijo EU za enakost spolov 2026–2030, kar pomeni, da ni več le državljanska zahteva, ampak del uradne evropske politike.
Aprila 2026 je bila pobuda My Voice, My Choice prvič vključena tudi v dokumente o proračunu Evropske unije.
Zgodba je izjemna tudi zato, ker kaže na kontinuiteto: ista majhna država, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani razvijala varnejše metode prekinitve nosečnosti, ki je leta 1974 prva na svetu zapisala reproduktivne pravice v ustavo, danes vodi vseevropsko gibanje za dostop do varnega splava.
Zgodovina nas uči, da se moramo za reproduktivne pravice vedno boriti
Zgodovina reproduktivnih pravic kaže, da se lahko družbeni in politični premiki zgodijo zelo hitro in v obe smeri. Leta 2022 so ZDA po petdesetih letih razveljavile Roe v. Wade. Na Poljskem je po odločitvi ustavnega sodišča leta 2020 dostop do splava skoraj popolnoma onemogočen. Tudi v drugih evropskih državah se pojavljajo politični pritiski za omejevanje reproduktivnih pravic.
Prav zato poznavanje te zgodovine ni le zanimivo. Je nujno.
In prav zato je slovenska zgodba – od vakuumske aspiracije v šestdesetih letih prek ustavne zaščite leta 1974 do pobude My Voice, My Choice danes – tako pomembna. Ne zato, ker bi bila popolna, ampak zato, ker kaže, da je mogoče graditi drugače: s preventivo namesto prepovedi, z izobraževanjem namesto kaznovanja, z zaupanjem ženskam namesto nadzora nad njimi.
Viri:
- Pinter B. Načrtovanje družine kot človekova pravica: globalni razvoj in slovenski prispevek. Predavanje, SZRM, 2025.
- Joffe C. Abortion in Historical Perspective. In: A Clinician’s Guide to Medical and Surgical Abortion. Churchill Livingstone, 1999.
- Riddle JM. Contraception and Abortion from the Ancient World to the Renaissance. Harvard University Press, 1992.
- Reagan LJ. When Abortion Was a Crime. University of California Press, 1997.
- Goldman W. Women, the State and Revolution. Cambridge University Press, 1993.
- Garrow DJ. Liberty and Sexuality: The Right to Privacy and the Making of Roe v. Wade.
- Offences Against the Person Act 1861 (UK Parliament).
- Abortion Act 1967 (UK Parliament).
- Assemblée nationale française — Loi Veil.
- Supreme Court archives: Roe v. Wade (1973), Dobbs v. Jackson (2022).
- European Parliamentary Forum for Sexual & Reproductive Rights (EPF).
- WHO Europe — Sexual and Reproductive Health Reports.
- Center for Reproductive Rights.
